O praznikih, vseeno katerih

Časa je premalo, dela pa preveč

Tea Kovše, umetniška vodja Gledališča dela, pa se v razmisleku dotakne nujnosti postanka, premisleka, ki se poraja ob povsem običajnih povezavah z ljudmi. “Sedaj sem jaz ena izmed tistih ljudi, ki so mi v otroštvu šli na živce. Vsi dnevi izgledajo tako zares, časa je premalo, dela preveč in vsi dogodki so tako resni. Nostalgija po praznikih včasih ostaja, tam je vse rožnato in veselo. Danes vidim narejene nasmeške, postane klobase in slabo pivo. Odlična poteza praznikov so zaprte trgovine in polni parki. Ljudje so na nogah in ne na riti. O vrednotah razmišljam, a jih v resnici in čisto zares ne dojamem. To ni moj čas. Moj čas je danes, ko je vse na klik in je obvezna vsakodnevna intenzivna telovadba skrolanja miške. Ta prosti dan je v večini primerov umetnikov deloven dan, da zabavamo ljudi, ki potrebujejo oddih, ali pa da nastopamo na proslavah državnega značaja in dokazujemo kulturno pomembnost.” Če se pojavi prazničen dan tudi zanjo, pravi Tea Kovše, ga izkoristi, “se odklopi”, napiše nekaj besed, ki niso po naročilu, in si vzame čas samo za ležanje na travi s knjigo ali skakanje po igrišču, po možnosti brez slabe vesti. “Vrednost praznikov je v teh ležernih dnevih, ko se zgodi, da se zapleteš v pogovor s starejšim gospodom, ki ti vse lepo pojasni – zakaj prazniki so in morajo biti. Kimaš in zgodbo odneseš domov, da jo preglodaš in poskušaš poosebiti. Na koncu se strinjaš vsaj v eni stvari: prazniki morajo biti, da nas opomnijo na osnovno pravilo spominov in vrednot – človek, ustavi se.”

(Petra Lesjak Tušek, 29.4.2019, Večer.)

Foto: Nika Hölcl Praper

Share by